Fotografija: iz odprtih virov
Bližina je najboljša stvar, ki jo lahko damo otroku
Ko otrok meče napade besa, se skriva pod mizo ali obupno prosi za pozornost, starši pogosto vprašajo: “Kaj je z njim narobe?” Toda odgovor je veliko globlji: z otrokom ni nič narobe – gre le za to, da njegovi možgani še vedno zorijo.
Psihoterapevt in sodelavec revije Psychology Today Evan Shopper pojasnjuje: otrokovo mišljenje je čustveni zemljevid sveta, ki uravnava vsak otrokov korak in besedo. Razumevanje tega zemljevida nam ne omogoča le boljšega starševstva, temveč tudi to, da postanemo resnični partnerji pri kompleksnem spoznavanju sebe in sveta.
Potreba po čustveni povezanosti: najpomembnejša je bližina
Otroci se rodijo z globoko potrebo po navezovanju stikov z bližnjimi odraslimi. To lahko imenujemo “teorija navezanosti”: močni in stabilni stiki s starši ali skrbniki so osnova za zdrav duševni razvoj.
Navezanost je sposobnost videti, kako se otrok počuti, in se ustrezno odzvati. To je kot čustveni Wi-Fi med odraslim in otrokom: če je prisoten, otrok cveti, če ga ni, postane tesnoben in “izgubljen”.
Prav zaradi te čustvene povezave si otroci želijo biti podobni svojim staršem: prevzemajo njihove navade, kopirajo njihove intonacije, ponavljajo njihove gibe. Pri tem ne gre le za posnemanje, temveč za globoko psihološko identifikacijo.
Občutki nemoči in manjvrednosti: nadzor kot sredstvo obrambe
Svet je za otroka velik in pogosto strašljiv. Živi med velikani, ki odločajo o tem, kdaj bo jedel, kdaj bo ležal in kako se bo obnašal. To ustvarja občutek nemoči in ranljivosti.
Da bi se spopadli s tem strahom, otroci pogosto poskušajo nadzorovati vse okoli sebe, od izbire žlice do objemanja. Ta nadzor je poskus, da bi svet vsaj malo “naredili za svojega”.
Zato lahko otroci manipulirajo, mečejo napade besa ali namerno razbijajo stvari – ne zato, ker bi bili “slabi”, ampak ker iščejo občutek moči.
Črno-belo razmišljanje: dobro ali slabo
Otroci pri starosti 5-7 let ne vidijo odtenkov sive barve. Njihovo razmišljanje je radikalno: “starši so dobri” ali “starši so slabi”, “jaz sem dober” ali “jaz sem slab”.
Zaradi tega so njihovi odzivi dramatični: če vam ne kupijo sladkarije, ste “slabi starši”, in to ni pretiravanje. Gre le za to, da se njihovi možgani še niso naučili analizirati čustev ali razlogov za vaša dejanja.
Otrok, ki ga ugrizne pes, se lahko odloči, da so “vsi psi nevarni”. Brez pojasnil odraslih lahko to v njem ostane več let.
Idealizacija staršev: mama in oče sta vedno junaka
Otroci morajo videti svoje starše kot močne, prijazne in zanesljive. To ustvarja občutek stabilnosti: nekdo “drži krmilo” tega letala, imenovanega “življenje”.
Zato se otrok pogosto počuti krivega, ko gre v družini kaj narobe. Takrat se pojavi globok občutek krivde, na primer ob ločitvi staršev: “Mislim, da sem se slabo obnašal – zato moji starši niso več skupaj.”
Egocentrizem: jaz sem središče vesolja
To je egocentrično mišljenje: otroci verjamejo, da se dogodki v svetu dogajajo zaradi njih. Če danes sije sonce, je to zato, ker sem si to želel. Če je zlata ribica poginila, je to zato, ker je nisem dobro nahranil.
Ta pogled na svet je del zgodnjega kognitivnega razvoja. Šele sčasoma se otroci naučijo razlikovati med svojimi željami in resničnostjo.
Sramota: “sem slab” – namesto “naredil sem nekaj narobe”
Ko starši otroka grajajo ali kritizirajo, otrok pogosto ne loči svojega vedenja od sebe. Ne sliši: naredil si napako, ampak sliši: s teboj je nekaj narobe.
Sram je močno čustvo, ki je zakoreninjeno v otrokovo samopodobo. In če starši prepogosto opozarjajo na napake brez podpore, to gradi nizko samopodobo in občutek “nisem vreden ljubezni”.
Občutek preobremenjenosti: “na tem svetu je preveč stvari”
Otroški možgani se šele učijo obdelovati informacije. Svet je glasen, svetel in se nenehno spreminja. Malčki se zlahka počutijo preobremenjene. Preobremenjenost se lahko kaže na različne načine: z jokom, napadi besa, umikom, jezo ali celo apatijo.
V takšnih trenutkih otrok potrebuje nekoga, ki mu reče: “S teboj sem. Razumem te.” To mu pomaga, da začuti odpor.
Nasveti za starše
- Poslušajte, ne le učite. Otrok pogosto ne potrebuje odgovora – potrebuje razumevanje.
- Poimenujte čustvo. “Ali si žalosten, ker se je igrača pokvarila?” To otroku pomaga, da se nauči prepoznati svoja čustva.
- Izogibajte se etiketiranju. Namesto “ti si nesramen” – “zelo si se razjezil in to je v redu. Vendar se ne moreš prepirati.”
- Ne pozabite, da se za vedenjem vedno skriva potreba. Včasih gre za potrebo po počitku, včasih za potrebo po objemu, včasih pa za potrebo, da bi se počutili močne.
Biti tam zanjo je najboljša stvar, ki jo lahko damo otroku. Njen um še vedno raste in mi smo del tega procesa. In ko na svet gledamo skozi otrokove oči, postane tudi za nas nekoliko prijaznejši.
Stran ni varna! Vsi vaši podatki so ogroženi: napadalci bodo uporabili gesla, zgodovino brskalnika, osebne fotografije, bančne kartice in druge osebne podatke.
