Foto: iz javnih virov
Pod dolgotrajnim stresom vsi delujemo na skrajnih ravneh prilagajanja
Krči, nespečnost, nenehna tesnoba – to niso bolezni, temveč signali, da nujno potrebujete počitek. Družinska psihologinja Anna Bogomolets je v svojem komentarju za RBC-Ukrajina pojasnila, kako prepoznati čustveno izčrpanost in zakaj počitek ni slabost, temveč oblika odgovornosti do sebe.
Telo signalizira najprej
Mišična napetost, težave s spanjem, prebavne motnje, zadihanost ali povečana utrujenost niso vedno posledica telesne preobremenitve.
Pogosto gre za signale, ki jih pošlje živčni sistem kot odziv na kronični stres.
“Koncept psihosomatike ni mit ali špekulacija. Gre za področje, ki preučuje vpliv psiho-čustvenega stanja na telesno zdravje….. Če o psihosomatiki govorimo preprosto: telo se odziva na to, česar ne uspemo ali si ne dovolimo čustveno doživeti. To ni ‘fikcija’, temveč nevrobiološka realnost,” pravi strokovnjak.
V razmerah nenehne tesnobe in velike odgovornosti mnogi ljudje še naprej delujejo “po svoji volji” in ne upoštevajo notranjega stanja. Vendar je takšna strategija, ugotavlja psiholog, začasna.
“Kasneje začne izčrpanost vplivati na učinkovitost, čustveno stabilnost in celo na sprejemanje odločitev,” dodaja.
Izčrpanost ni lenoba ali šibkost
Pod dolgotrajnim stresom vsi delujemo na skrajnih ravneh prilagajanja. Mnogi simptomi, ki jih označimo za utrujenost ali pomanjkanje spanja, so v resnici klici naše notranje varnostne mreže: “Ustavi se. Dihaj. “Dihaj in si opomoči.”
“Ni smiselno primerjati bolečine. Za vsakogar je drugačna. Nekateri se oklepajo družine, drugi prostovoljskega centra, tretji sebe. Skupno pa nam je to, da svoja občutja pogosto potlačimo v molk. Ker ‘ni pravi čas’, ker ‘so drugi v slabšem položaju’, ker ‘moramo vztrajati’,” pravi Bogomolets.
“Toda telo ne razume pogojenega načina. Ne ve, da si močan, potreben, odgovoren. Ve le, da je prav zdaj napetost postala pretirana in da podpora ni zadostna. In začne govoriti: bolečine, krči, izčrpanost, panika, nespečnost,” dodaja.
Telo ni le “nosilec” zavesti, temveč polnopravni udeleženec našega celotnega doživljanja. Če ignoriramo njegove signale, pravi psihologinja, izgubimo stik z lastnimi viri. Pozornost do sebe pa nam pomaga, da ostanemo stabilni, prilagodljivi in celo učinkoviti v težkih okoliščinah.
“Ne gre za opuščanje odgovornosti, temveč za oblikovanje nove veščine – biti v stiku s seboj. Dolgoročno je prav ta veščina osnova za trajnost in notranje ravnovesje,” ugotavlja Anna.
Poslušati sebe ni šibkost, ampak pogum.
“V družbi, v kateri se ceni vzdržljivost, tvegamo, da bomo izgubili sami sebe. Vendar skrb za sebe ni sebičnost, temveč oblika odgovornosti. Navsezadnje lahko samo tisti, ki ni izgubil stika z lastnimi občutki, ohrani integriteto, vztraja – in je steber,” pravi strokovnjak.
Začne se lahko s preprostimi stvarmi:
- Redni premori. Že kratek zavesten postanek čez dan lahko pomaga zmanjšati raven stresa.
- Skeniranje telesa. Vzemite si nekaj minut časa in bodite pozorni: “Kje čutim napetost?”, “Ali diham polno?”.
- Dihanje. Počasno globoko dihanje aktivira parasimpatični živčni sistem in pomaga stabilizirati stanje.
- Vprašanja, ki si jih zastavite: “Kaj v resnici zdaj čutim?”, “Kaj potrebujem?”, “Kaj lahko storim, da si pomagam?”.
- Zmerna telesna dejavnost. Gibanje pomaga sproščati nakopičeno energijo in izboljšuje splošno zdravje.
“Prava nega je v tem, da se ne postavljate “na čakanje” ali ignorirate telo, ki vsakodnevno zadržuje vašo bolečino. Naučiti se poslušati sebe ne pomeni šibkosti. Gre za notranjo higieno, ki vam pomaga, da ostanete odporni, človeški in v stiku s seboj, tudi ko vse okoli vas zahteva vzdržljivost. Kajti biti v stiku s seboj je že oblika moči. In morda ne moremo spremeniti vsega okoli sebe, zagotovo pa lahko spremenimo način, kako ravnamo sami s seboj,” povzame Bogomolets.
Stran ni varna! Vsi vaši podatki so ogroženi: napadalci bodo uporabili gesla, zgodovino brskalnika, osebne fotografije, bančne kartice in druge osebne podatke.
